»Pretresla me je ljubezen, enaka viharju, enaka nevihti! Prišla je pozno, prav tako je prišla, kakor pride časih kakor cvetje v pozni jeseni. Sadu ni rodila, kakor ga ne rodi jesenski cvet. Če me hočete poslušati, vam razgrnem vse.«

»Pisala sem pesmi kot nekdo, ki strmi v umetno cvetje, nato pa me je smrt popeljala med vrtove in gozdove.«

»Nič pesniškega ni v vojni, samo razpad je.«

»Kaj mi pa bo zatemnitev? Saj vendar ni vojna.«

»Se bo kdaj kdo rodil, ko ne bo vojne? / Niti ene same. / Tisti, ki jo povzročajo, se rodijo brez srca. / Že rodijo? / Nobeden se ne rodi brez srca. / Pa je vseeno vojna.«

»Vojna se je končala, / odvisno od tega, katero vojno imamo v mislih: tiste, ki smo jih začeli mi, / tiste pred njimi, pred tisočletji in več, / tiste, ki so jo začele z mano, ki sem jih izgubljala in zmagovala – / te vedno cvetoče rane.«

»Kako praznino vrta naseliti z dišečim cvetjem?«

»Nekoč sem že rekla, da je književnost kot cvetje na drevesu. Zelo je lepo, ampak ko pride vihar, je cvetje prvo, kar je uničeno.«

»Rad se spominjam t. i. 'vojne redakcije', ki je med agresijo jugoslovanske armade na Slovenijo daninnočno dežurala na Novi reviji in obveščala svet o resnici te vojne. Popolnoma spontano smo organizirali ožjo uredniško skupino, v kateri smo bili Niko Grafenauer, Drago Jančar, Jaroslav Skrušny, Tomaž Zalaznik, Gordana Vrabec in jaz.«